tschewaptschitsch

Pha, danes se odpravim v bližnjo trgovine po malce zaloge sladkorja. Pred mano stoji mladenič, ki je v živilski trgovini kupoval laptop. In razumljivo, zadevo je želel plačati s kartico. Prodajka vzame kartico, se vljudno zahvali, opravi standardno proceduro, potem prijazno izdavi: “… še pina, prosim.” Mladenič vtipka 4 številke, izmenjata še nekaj besed in se poslovita. Nisem si mogel kaj, da mi  hudomušna izjava ne bi privabila tistega značilnega nasmeha, kjer ker ustnici ostaneta skupaj. Dobro, si mislim, PIN, koga ali kaj, PINA, ajde.

Ampak teden pred tem je, prisegel bi, da ista prodajalka, to sklanjatev obrnila po vsem na glavo. In kar je najbolj zanimivo (ali pa žalostno); sploh se ni zavedala, da je, misloč, da je izjemno prikupna, ker uporablja pomanjševalnice, izrekla bolj ali manj neprimerno besedo - sploh za trgovinsko čakalno vrsto. “86 evrov in 23 centov, … hvala ….”, zasliši se psssssk, povleče kartico skozi terminal, se rahlo nasmehne, tako, da bi ji skoraj nastali značilni jamici v ličnicah, pogleda proti kupcu in izjavi:” … še pinčeka!”.

Ja, pinček. 4-mestna koda, ste vedeli, kajneda?! :)

Morda nisem izbral pravega naslova, kolebal sem namreč še med povprečnostjo, vendar bi potem prej lahko izbral še kakšno tričrkovno predpono. Pa ostanimo pri stereotipu. Kakšen je stereotipen slovenec? Pustimo sedaj to, kako naj bi izgledal, kako opravil šolanje, se zaposlil, omožil (če sploh) … poglejmo pod drobnogled razmišljanje domnevno zrelega (beri: odraslega, vsaj po emšu) stereotipnega državljana, pri tem pa izpostavimo njegovego prepričanje, kako nespametno ravnajo drugi in če je opisani osebek količkaj samozavesten (po njegovem mnenju), pa tudi sveto prepričan, da ima vedno prav. Tako se mu početja ali reakcije drugih ljudi zdijo čudne, nenavadne, neumne, nepomembne …. Pomembno je le, da on opravi svoje po svoji liniji (poudarek na “svoji”, ker linij zagotovo obstaja več) čim manjšega odpora. Če kdo v njegovi bližini to stori na drugačen, navadno njim nepoznan način, bodisi se dlje časa odloča oz. že morda skrajno pretirava z vsemi mogočimi dejavniki, ga kaj hitro označi za … čudaškega. Nekateri si celo drznejo posmehovati. Načeloma me takšni osebki ne motijo, dokler seveda nimam opravka z njimi. Potem se najde nekdo, ki seveda ne razume, da je življenje več, kot le “preživeti” in se spotika ob tvoj način pogleda na svet, ravnanje ali “reševanje” življenjskih izzivov na svoj način. Z veseljem bi mu razložil, pa mu ne morem - pa ne zato, ker bi mi bilo škoda časa (pa mi ga vendarle je), pač pa ker razlage ne bi razumel, četudi bi jo morda bil pripravljen poslušati. Ignorance is a bliss - v določenih trenutkih to prav gotovo drži.
Ampak … jim ne ne gre zavidati. Not at all.

To je seveda samo en primer.

Opomba: s to objavo ne trdim, da je moj “način” pravilen, pač meni odgovarja in  kaj kurac se je komu potrebno vtikovati v nekaj, česar ne razume. 

… je docela nenavaden dan. Pravzaprav čuden. Vse je tako prazno in dolgočasno. Kot bi se svet pričel vrteti počasneje. Včasih je to dan za kosila, predvsem tista rojstnodnevna, ko se ”daljno” sorodstvo zbere ob mizi, polni dobrot, od katerih napetost v želodcu traja še do naslednjega dne. Kdaj pa kdaj je to dan za prebavljanje mačka,  za nekatere celo delovni dan. Tu in tam obiščemo tudi volišča. Ali pa preprosto - dan za počitek po napornem tednu. Skratka: BORING.  A ni vse tako črno. Namreč, nedelje lahko izkoristimo tudi na uporaben način. Res je, da gre za gospodov dan, pa vendar, je mar grešno izkoristiti dan za razna opravila (ki se utegnejo vršiti v super mirnem okolju), pa četudi s tem tvegamo slabo voljo soseda? Kdor dela, greši - pravijo.

Hecno, ampak včasih se prav veselim ponedeljka.

Malo je ljudi, pred katerimi bi snel klobuk. Sem pač sila nezaupljiv, velikokrat pa tudi pretirano kritičen. Velikokrat nič ni dovolj dobro. Jebiga. Če so pa ljudje polovičarji. Ali sleparji. Nekdo je lahko (ups, se predstavlja kot) uspešen poslovnež, pa ne poznamo številk, s katerimi operira njegovo podjetje. Nekdo je lahko dober umetnik, pa ne vemo, ali so njegova dela plagiat. Nekdo je lahko dober človek, pa je lahko hinavec - oz. dober igralec. In tako dalje …
Beri naprej »

Ja, ne verjamem. Ne verjamem večini homosapiensev na tem modrozelenem planetu.

Primeri - poleg sem pripisal najbolj verjetne razlage:

Beri naprej »

Teorija, oziroma bolje rečeno hipoteza, ki sem jo nekako oblikoval že nekaj let nazaj - po vsej verjetnosti v času gimnazije, ko so ocene v primerjavi z osnovno šolo, padle za 2 ali več. Skratka, vedno znova sem ugotavljal, da so starejši bratje / sestre nekako bolj disciplinirani, pridni. Mlajši pa bi lahko veljali za, khm-khm, bolj razvajene, vendar si tega izraza ne dovolim naprtiti kar tako.
Kljub temu oboji uspejo priti do podobnih rezultatov/dosežkov - vendar po precej različnih poteh.

Beri naprej »

Po nekaj dnevnem oklevanju sem se končno odločil, da kreiram tole zadevščino. Predvsem zato, ker so se moji možgani že dalj časa poigravali z mislijo, da bi določene stvari, ki na nek način zaznamujejo določen časovni interval - četudi le kratek trenutek - bilo dobro ovekovečiti in kdaj pa kdaj tudi ponovno prebrati oz. se jih spominjati. Za dušo, če že ne drugega.

Včasih sem tudi hudomušno dejal, da bom napisal knjigo, ampak sem idejo začasno ukinil.

Ja, blog! Le kdo neki si je izmislil to besedo? In Toporišič je (še?) ni prevedel. :-S